| Verlaine | Paul Verlaine se je rodil leta 1844 v družini častnika. Študiral je pravo, postal uradnik pariškega magistrata in se posvečal književnemu delu. Leta 1870 se poročil, vendar že 1871 zapadel vplivu mladega Rimbauda in z njim odšel v Belgijo in Anglijo. Leta 1873 je Rimbauda v prepiru s streli iz pištole ranil, bil obsojen in zaprt. Po spreobrnitvi h katoličanstvu se je vrnil v Pariz ter živel boemsko do smrti leta 1896.
Loči se od žene
poskuša si urediti življenje
prijatelji mu nadenejo vzdevek princ pesnikov
Umre v Parizu
Dela:
-Satarnjiske pesmi
-Modrost
Romance brez besed |
| Verlaine- dela | Verlaine je izšel iz kroga »parnasovcev« (skupine francoskih pesnikov iz konca 19. stoletja, ki so izdajali almanah Sodobni parnas; bili so nasprotniki romantike in zagovorniki čiste umetnosti), vendar se je kmalu usmeril v osebno izpovedno in razpoloženjsko liriko novoromantičnega tipa. V vsebini in obliki je ostal navezan na romantično izročilo krajše čustvene ali celo sentimentalne pesmi, vendar jo je izpopolnil z estetskimi pridobitvami dekadence in simbolizma. Pomembna je njegova prenovitev verzne muzikalnosti, ki jo je gojil v rahlih, spevnih oblikah, pa tudi impresionistična tehnika njegove razpoloženjske pesmi. S Pesniško umetnostjo (Art poétique, 1884) je programsko utiral pot simbolizmu.
Verlainovo književno delo obsega pesmi, objavljene v zbirkah:
Saturnijske pesmi (Poèmes saturniens, 1866)
Galantna slavja (Fêtes galantes, 1869)
Romance brez besed (Romances sans paroles, 1874)
Modrost (Sagesse, 1881)
Nekoč in nedavno (Jadis et naguère, 1884)
Vzporedno (Parallèlement, 1889) |
| Rimbaud | Veliko je potoval
Delal je razna fizična dela
-Umre v Marseillu
Dela:
-obdobje v peklu
-iluminacije
Verlaine in Rimbaude
-postaneta ljubimca, Rimbaud ga povabi k seb
-Mathilde Verlainu rodi sina
-verlaine je razpet med družinskim življenjem in svojim
-R IN V pobegneta v Belgijo in v London
-V Bruslju Verlaine strelja na Rimbauda |
| Oscar Wilde | Rojen je bil v Dublinu
-Mati Italjanka( pesnica) oče (Irec) zdravnik
Študiral na Oxfordski univerzi in je bil materialno priskrbljen
Umetnsotni in literaturni kritik in poročevalec
Poročen in otroka ima vendar so mu pričitovali homoseksualnost in je bil tudi preganjan zadradi tega
Dela:
pravljice( Hiša granitnih jabolk)
komedije( Ženska brez pomena, IdEALNI SOPROG)
Poetična drama( Saloma)
Roman( Slika Doriana Graya)
Novela
Poetična drama- drama, ki je napisana v verzih in ponazarja lirsko ozračje in čustvena stanja oseb |
| Baudelaire | Rojen v Parizu
V otroštvu je ostal brez očeta
Baudelaire je po očetovi smrti živel v nenehnih sporih z očimom in materjo. Leta 1841 ga je očim poslal na potovanje v Indijo, da bi ga odvrnil od boemskega življenja. Polnoleten si je s pomočjo dediščine po očetu omislil neurejeno življenje in se posvetil književnosti. Leta 1848 je mimogrede sodeloval v revoluciji bil nato 1857 obsojen zaradi »nemoralnosti« svojih pesmi. Leta 1864 je odšel v Bruselj. Pred smrtjo se je vrnil v Pariz, kjer je 1867 umrl.[7]
La Fanfarlo (1847)
Umetni raj (Les paradis artificiels, 1860)
Estetske posebnosti (Curiosités esthétiques, 1868) |
| Ivan Cankar | Ivan Cankar se je rodil 10. maja, leta 1876 v hiši Na klancu (Vrhnika) 141 kot osmi od dvanajstih otrok obrtniško – proletarske družine trškega krojača. Leta 1882 je bil vpisan v osnovno šolo na Vrhniki, leta 1888 pa se je vpisal na ljubljansko realko. Razrednik in učitelj slovenščine mu je bil Franc Levec, ki ga je zelo spoštoval. Tam se je pridružil dijaškemu društvu Zadruga, kjer se je predstavljal z branjem raznih pesmi in kritik ter navezal stike z Murnom, s Kettejem in z Župančičem. Že v dijaških letih je napisal prve pesmi in jih objavil v reviji Vrtec in reviji Ljubljanski zvon.
Po maturi, ki jo je opravil leta 1896, je odšel na Dunaj študirat tehniko. Kmalu se je prepisal na slavistiko. Po odhodu z Dunaja je od septembra do 10. novembra 1909 živel pri bratu Karlu v Sarajevu, kjer je napisal dramo Hlapci. Sredi novembra se je naselil v ljubljanskem hotelu Tivoli (nekdanja Švicarija) in napisal Belo krizantemo. Odločil se je, da se ne bo vrnil na Dunaj in razdrl zaroko s Štefko Löffler.
Po daljši bolezni je umrl v deželni bolnišnici v Ljubljani. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah v t. i. Grobnici Moderne, kjer so pokopani tudi Josip Murn, Dragotin Kette in Oton Župančič. |
| Mladostno obdobje Cankar | Prvo obdobje, torej mladostno obdobje, traja od 1891 do 1900 in ga imenujemo obdobje začetkov in sanj, natančneje pa obdobje začetnega epigonstva, realizma in dekadence. V tem času je Cankar prehodil hitro pot od dejanskih začetkov do dekadence in simbolizma, vendar se je v tem obdobju od dekadence načelno že poslovil. Ta njegov razvoj je bil vzporeden razvoju od pesništva k prozi in dramatiki. S pesništvom in prozo se je začel ukvarjati skoraj sočasno leta 1891, vendar je prva leta poeziji posvečal precej več časa (najprej epigonsko po zgledu Prešerna in Gregorčiča, kasneje pa je prišel pod vpliv Aškerca in Heineja ). Svojo poezijo je motivno in idejno naslonil na dekadenco in jo zbral v zbirki Erotika, nato pa se od poezije skoraj popolnoma poslovil, saj je spoznal, da je njegov dar v prozi in dramatiki in da se v poeziji z Župančičem ne more merit.S prozo se je resneje ukvarjal od leta 1896, ko je začel v dnevnikih objavljati črtice, satire in tudi daljše novele.Rešil se je prvih vplivov poetičnega realizma in se v osnovi in obliki približal realizmu in naturalizmu. Toda že pozimi 1896 se je pod vplivom dekadence in simbolizma oddaljil od naturalizma in se načelno odločil za objektivno estetiko realizma |
| Zrelo obdobje Cankar | Traja od 1900-1909 in ga običajno imenujemo družbeno kritično, predvsem zaradi problematike, ki v njem nastaja. V tem času je Cankar načelno in praktično sprejel socialistično teorijo za osnovo svoje življenjske in slovstvene miselnosti. Premik, ki se je izvršil pod vplivom bivanja na Dunaju, se je kmalu pokazal tudi v Cankarjevem slovstvenem delu, motivno, idejno in oblikovno, saj je skoraj popolnoma prenehal pisati pesmi in tudi v pripovedništvu je dal prednost daljšim oblikam pred kratkimi črticami. Za zrelo obdobje je značilno, da je Cankar v njem napisal skoraj vsa daljša dela - povesti, romane in daljše novele. V tem obdobju je ustvaril tudi obsežne dramske tekste - Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Hlapci. Glede na prejšnja dela je v delih zrelega obdobja svojo tematiko motivno in idejno tematiko razširil na socialne in etične motive proletarca, umetnika, ženske, otroka in izobraženca v slovenski meščanski družbi. |
| Zrelo obdobje 2- Cankar | Prvine socialističnih miselnosti so narasle zlasti okoli 1907, ko se je z deli Martin Kačur, Hlapec Jernej in njegova pravica pa tudi s Hlapci približal začetni fazi socialističnega realizma. Vendar je bilo obdobje 1907 samo prehodno, saj se sestavine socialistične miselnosti ves čas prepletajo še z drugimi. Dekadenco je sicer načelno odklonil, vendar je obdržal nekatere njenih motivov, idej in oblik. Pomembno mu je ostalo nasprotje med telesnostjo in duhovnostjo. Sledil je glavnim načelom subjektivistične etike in njegov način pisanja je ostajal subjektiven. V obliki del so pogoste sestavine realizma in naturalizma. Ti so najbolj opazni v dramah, npr. starejši realizem Gogoljevega tipa prevladuje v komediji Za narodov blagor in deloma v Pohujšanje v dolini šentflorjanski, medtem ko konverzacijski realizem in milejski naturalizem močno obarvata drami Kralj na Betajnovi in Hlapci.
Kljub temu da smo obdobje poimenovali družbeno-kritično, se v njem prepletajo socialistična miselnost, dekadenčna čutna in duhovna občutljivost in simbolistični spiritualizem, obenem pa tudi različna načela realističnega, impresionističnega in simbolističnega oblikovanja. |
| Pozno obdobje Cankar | POZNO OBDOBJE:
Tretje obdobje imenujemo psihološko ali etično obdobje. Tu se v ospredje pomaknejo motivi posameznikovega ali skupnostnega trpljenja. Motivika se zoži na motiv hrepenenja, na mladostne spomine na mater, na opazovanje živalskega življenja, na lastno mladost. Zmeraj bolj se spreminja v etika - psihologa in nato v etičnega preroka. Zunanja značilnost tega obdobja je, da nastanejo v njem le maloštevilna večja dela - poleg igre Lepa Vida, predvsem še povest Grešnik. Najvažnejša dela (Moje življenje, Moja njiva in Podobe iz sanj) so cikli kratkih črtic. Črtica mu v tem času postane glavna slovstvena zvrst in sicer v tipično impresionistični ali simbolistični obliki.
Prejšnje simbole iz ljudskega slovstva mu sedaj nadomestijo religiozni motivi. |
| Oton Župančič | Oton Župančič je bil eden štirih predstavnikov slovenske moderne. Z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom Aleksandrovim in Ivanom Cankarjem se je začel družiti v dijaškem društvu Zadrugi.
Rodil se je 23. januarja leta 1878 v Vinici v Beli krajini v premožni trgovski družini. Oče Franc je bil doma iz Selišč pri Dolenjskih Toplicah, mati Ana pa je bila hrvaškega rodu. Otroštvo je preživel v Vinici in v idilični vasi Dragatuš. Tu je s šestimi leti vstopil v osnovno šolo in jo končal v Novem mestu. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu, nato pa se je družina po gospodarskem propadu odselila v Ljubljano, kjer je 1895 dokončal gimnazijo. Po maturi je na Dunaju študiral zgodovino in zemljepis. Leta 1900 je oboje absolviral, vendar študija ni končal. V letu 1902/03 je odslužil vojaški rok. V Ljubljani je bil leta 1903 en semester suplent na ljubljanski prvi državni gimnaziji, nato pa 1905 za 5 let odšel v tujino. Živel je v Parizu, Dunaju. 1907 je postal vzgojitelj grofiča Manfreda Atemsa in živel v tej aristokratski rodbini v Wutembergu, Vorarelbergu in na Bavarskem do 1910. Vrnil se je v Ljubljano, kjer se je sprva preživljal s prevajanjem, 1912 pa je postal dramaturg v ljubljanskem gledališču, po Aškerčevi smrti pa je postal mestni arhivar. Poročil se je z Ano Kesslerjevo in v zakonu so se mu rodili trije otroci. Od leta 1920 naprej je bil dramaturg Slovenskega narodnega gledališča v ljubljanski Drami in kasneje postal njegov upravnik (1929). Leta 1926 je prevzel predsedstvo Društva slovenskih književnikov in ga vodil do 1938, ko so ga izvolili za častnega predsednika. 1926 je bil tudi med ustanovitelji slovenskega PEN in bil izvoljen za njegovega prvega predsednika, kar je ostal do začetka vojne 1941 (s prekinitvijo 1933-36, ko ga je zamenjal Izidor Cankar). |
| Oton Župančič 2- | Oton Župančič je bil imenovan tudi med prve člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je bila ustanovljena leta 1938. Pri njej je 1945 ustanovil in vodil Zavod za kulturo slovenskega jezika ter umetnostni razred. Od leta 1938 je bil tudi častni meščan Ljubljane.
Med drugo svetovno vojno je bil povezan z NOB-jem. Po koncu druge svetovne vojne je sodeloval v javnem in političnem življenju, bil je poslanec ljudske skupščine LRS in član njenega Prezidija ter predsednik Slovenske matice (1947), katere delo je vodil dejansko že pred 2. svetovno vojno. Ob njegovi sedemdesetletnici mu je tedanja oblast podelila častni naziv »ljudski umetnik«, ljubljanska univerza pa ga je imenovala za častnega doktorja. Umrl je v Ljubljani leta 1949 in je pokopan na Žalah, v t. i. grobnici moderne.
Oton Župančič je imel tri otroke, njegova sinova sta patofiziolog Andrej O. Župančič in arhitekt Marko Župančič, hčerka pa zdravnica Jasna Kmet Župančič. |
| 2. C. Baudelaire: Sorodnosti (lit. zvrst, programska pesem simbolizma, analiza pesmi , sinestezija, pesniška zbirka Rože zla) ali Tujec (analiza pesmi, pesniška zbirka, monolog/dialog) | Literarna zvrst: sonet
Programska pesem simbolizma: primerjamo s Kosovelovo pesmijo Programska pesem
Analiza pesmi: Pesem Sorodnosti je najpomembnejša pesem Baudelairove pesniške zbirke, ker je vzor tako simbolistom kot dekadentom. Simbolistom zato, ker najdemo v njej čutne pojave, s katerimi hoče odkriti nadindividualno in nadčutno resničnost. Pesem je dekadentna, ker gre za svet čutnih omam, bolestnega opoja in razdražljivosti,
Pesem je po obliki sonet. Gre za tradicionalno pesem, ki ne odstopa od klasične sheme. V tercinah je rima zaporedna. V kvartinah je rima prestopna. Gre za podobo bivanja. Gre za svetlo in sončno bivanje. Polno je vonjev, glasov, simbolov, ki delujejo na človeka. Glavni namen te pesmi je, da v človeku prebudi čustva. Pesem izraža simbolistični pogled na svet, kar pomeni, da je narava simbol brezčutne resnice. To pesnik ponazori s pomočjo sinestezij ali sozvočij. Sinestezija je poseben tip metafore, ki združuje različne čutne zaznave, in sicer slišanje barv, videnje zvokov, vonjanje barv, barva se združuje z vonji in glasovi, kar poudarja subjektivnost pesniške govorice.
Definicija sinestezije: zadnji verz 2. kitice, 3. kitica
Tema: gre za skrivno soglasje čutov, občutij, vonjav, barv.
Glavna ideja: odkrivanje skrivnostne resničnosti, podoba bivanja je svetla, harmonična in popolna
Pesnik združi različne čute in jim pripisuje višji pomen. Za temi čuti stoji neka višja resnica, ki pa je tako popolna, da jo človek doživlja kot najvišjo možno resnico.
Pesem je zastavljena kot vstop v svet pesniških figur:
sinestezija
personifikacija - živi stebri, spregovore besede
primere - kot odmeve združijo bregove
pretiravanje - neskončnih dihom prepojenih
Pesniška zbirka Rože zla: Izdana leta 1857.
Potopljen v svojo nenehno obsedenost in svojo edinstveno vizijo zla, je Baudelaire napisal tisto, kar danes velja za najboljše iz njegovih del. Rože zla skuša poudariti človekove grehe, poudarjati njegovo nevednost. Samo delo je vzorec osvetlitve umetnosti kot odraz najglobljih čustev človeka. Šteje se, da ima delo klasičen slog, njegova vsebina pa romantična. Ta antologija je bila zasnovana kot veriga pesmi, ki se prepletajo in so med seboj povezane, kot zgodba, v kateri protagonist - pesnik - postopoma odpade od bedne resničnosti in se potopi v presežke življenja - droge in erotične užitke. V tem stanju pesnik opisuje ženo kot zlobno bitje, ki se izogne svojemu vzponu k razsvetljenju. |
| 3. Značilnosti poetične drame
. | V širšem smislu so to vsa dramska besedila, ki so napisana v verzih in pesniškem slogu, v ožjem pa dramska besedila 20. stol., ki se od proze vračajo k verzu in v dramo znova uvajajo pesniški jezik, mitološke, pravljične in zgodovinske motive s simbolnim pomenom ter se tako približujejo liriki. Takšna je npr. Saloma, ki jo je napisal O. Wilde |
| 5. D. Kette: Na trgu (Kettejeva ustvarjalna obdobja, slog, analiza pesmi, likovna pesem, verz, serenada, pomembnost Kettejeve ustvarjalnosti za slov. literaturo) | Ustvarjalna obdobja
V zgodnjem erotičnem pesništvu prevladujejo pesmi, ki opevajo ljubezen hudomušno, humorno veseljaško. Postavljene so največkrat v lahkotno gostilniško okolje: Aj, ta lepa krčmarica, Jagned, Večer, Zaprta so njena okenca... Čeprav so nastale v najzgodnejšem obdobju, so najizrazitejše. Izhodišče jim je brezskrbno življenje, ki je poskočno in šaljivo. Kettejeva erotična poezija je kmalu spremenila smer. Iz brezskrbne fantovske poezije je nastala dvojnost duhovne in čutne ljubezni: Na trgu, Na molu San Carlo, Spomini, Adrija... Nanj je vplivala dekadenčna poezija z angelsko »madono« in demonično Venero.
življenjsko izpovedna lirika: pesmi te vrste so redke, kajti Kette ljubi konkretne motive in ne splošnih misli: Na otčevem grobu, V kripti...
refleksivno filozofska lirika: svoj življenjski nazor je izpovedal v večjem sonetnem ciklu Moj bog. Bog pomeni Ketteju načelo, ki naj človeku omogoči razumno in harmonično življenje, da bo lahko premagoval nasprotja stvarnega sveta, zlasti razpetost med čutnostjo in duhovnostjo. Njegov življenjski cilj je skladnost duhovnih in telesnih sil.
pripovedno pesništvo: ustvaril je novo balado in romanco slovenske moderne. Opustil je Aškerčev realistično objektivni pripovedni način in socialne, politične in moralne ideje. Zasnoval je epsko-lirsko pesem, ki obravnava usodo posameznika, njegov življenjski boj, razpoloženja in zlasti ljubezensko doživljanje: Melanholične misli, Pijanec, Romarski berač.
Analiza
Interpretacija: Pesem je ljubezenska izpoved, sentimentalna serenada. V njej pesnik izpoveduje ljubezenski nemir do lepe Angele. Motiv je romantičen. Vodnjak sredi trga in luna nad njim, to sta temeljni predmetni določili nočne impresije. V zadnjih dveh kiticah se pojavi pesniški subjekt s svojo dušo, hkrati z njim pa !e konkretno dekletovo ime - Angela. Motiv ni nov (podobna je Prešernovi pesmi Pod oknom). Ljubezenska neizpolnitev je predstavljena nevsiljivo in dokončno.
Pesem je izpovedna, vendar po temeljnem tonu in sporočilu tipična podoknica ali serenada. Obdelava motiva je izrazito impresionistična. V pesmi je z mnogimi slogovnimi sredstvi pričarano barvito nočno ozračje, v verzu ga podpira močna muzikalnost. Gre za eno najbolj izdelanih Kettejevih ljubezenskih izpovedi. V njej najdemo celo vrsto poosebitev , kar daje pesmi živahnost. V isti vlogi je tudi trepetajoč ritem, predstavljen z neenako dolgimi, tudi enobesednimi verzi z zelo pogostimi verznimi prestopi in rimami. Ritem valovanja ponazarja dve različni sestavini, ki pa se povezujeta. Stapljata se svetlobni in zvočni učinek tihe mestne noči: neuslišana ljubezenska poslanica, ki postaja zaradi svoje neuslišanosti monotona, ter prav tako ponavljajoči se, monotoni zagon vodnega curka v fontani.
Verz
Enjambement/miselni (verzni) prehod oz. prestop: v verzifikaciji razširitev stavka/misli preko verznega konca, tako da se verzni in stavčni konci ne ujemajo. V klasični poetiki je prepovedan, uveljavila ga je šele romantika. Klasicizem je gojil t. i. vrstični stil: vsak verz je tudi stavek, verzni konec je tudi konec stavka.
Serenada
Podoknica ali serenada je ljubezenska pesem, ki jo poje fant svojemu dekletu, ob spremljavi kitare ali kakega drugega glasbila. Vse se dogaja pod dekletovim oknom, ob večernih urah. Od tod tudi ime serenada, ki v italijanskem in španskem jeziku pomeni večer . Podoknica se kot pesniška vrsta ohranja predvsem v Sredozemlju, kot da je nujen pogoj tudi žar toplih poletnih dni |
| 6. Kaj je likovna pesem? Naštej nekaj primerov. | Likovna pesem ali carmen figuratum je pesem, katere zunanja oblika predstavlja nek predmet, ki je najpogosteje povezan s tematiko pesmi. Lahko so kakršne koli oblike.
Primeri: Zdravljica - kelih (napitnica), George Herbert: Easter Wings - verzi v obliki kril (piše o Jezusovem vstajenju, krila ponazarjajo končni polet človeka), Janez Menart: Croquis - cesta, hiša, sonce,.. , Vinko Moderndorfer: Cesta, Tunel |
| 7. Josip Murn Aleksandrov: Pesem o ajdi in Sneg (tipi Murnovega impresionizma, analiza pesmi, motivika, pomen Murnove poezije za slov. literaturo) | Nekaj njegovih pesmi je čistih impresionističnih, kjer lirski subjekt samo zaznava čutne vtise kot čutni hedonist in esteticist ter jih povezuje v harmonično celoto. V glavnem pa je njegova poezija taka, da je impresionističen le del pesmi (sredi narave razmišlja o svojem bivanjskem položaju). Literarna zgodovina Murna uvršča med impresionistične pesnike, vendar najdemo pri njem predvsem pri kmečkih pesmih idejni simbolizem. Analiza Pesem o ajdi in Sneg
Pesem o ajdi
Pesem o ajdi spada med Murnove kmečke pesmi, ki so po motiviki, idejah in obliki povezane s kmečkim življenjem, domišljijo in pesništvom. Te pesmi so razpoloženjske in življenjsko izpovedne. Kmečki svet je bil Murnu nasprotje mestnega sveta, družbe in civilizacije, kjer se je čutil osamljenega in tujega. Kljub na videz svetlemu in optimističnemu tonu teh pesmi je njihova osnova melanholična - obup nad življenjem, osamljenost in slutnja smrti. Jesen in zima sta v njih simbola smrti, bolezni, samote in žalosti, pomlad in zelenje pa življenjske radosti in optimizma. Kmečke pesmi veljajo za najizvirnejši del Murnove poezije. V njih je čutiti močne sledove simbolizma. Kmečke pesmi so : Pesem o ajdi, Vlahi, Zima, Kmečka pesem, Pomladanska romanca...
Pesem o ajdi je spesnjena kot čista impresija ajde. Polna je prispodob, barv in gibanja, samo na koncu izzveni v melanholično pričakovanje zime in mraza, ki sta simbola smrti. Pesem preseneča s svojo slogovno svežino. Je motivno večplastna. V njej se ob skromnem številu izbranih besed in besednih zvez preriva več motivov, ki ustvarjajo notranjo napetost in moč. Najbolj viden je motiv cvetočega ajdovega polja, ki diši, se blešči, "kot golob... upira v svet rdeče oči". Sledi drugačno kmetovo doživetje bujnega polja. V osnovi obeh pa presenečajo podobe, npr.: "bela grud, gorka ob krvi, mlade radosti", "grud prostrana", "grud nežna", ki v izpovedno osnovo zarisujejo nekakšno erotično občutje. V zadnji kitici pa se kot kontrast življenjski polnosti prejšnjih razpre še slutnja zime, minljivosti, smrti, ki obvladuje ves svet. Pesem je zgrajena iz sedmih štirivrstičnic. Rime so različne: oklepajoča, prestopna in zaporedna.
Sneg
Prva kitica je čista impresija. Avtorjev vtis o brezkončnih, drobnih snežinkah, ki prekrijejo gozdove in polja. Hitri beg - morda kakšna žival, ki se splaši - in nato molk. Molk zime, skrivnostni in prelep, a tudi otožen.
V drugem delu to impresijo povezuje z lastnim občutjem. Avtor se sprašuje, kolikšen je pomen časa v njegovem življenju. Tragično je občutje lastnega preteklega življenja, ki se mu zdi, kakor v sneg zakopano. Torej se mu do tistega trenutka ni nič omembe vrednega zgodilo? Nič posebnega? Nič zanimivega?
In prihodnost? Zdi se mu, da se brez konca širi pred njim, ampak je hkrati takšna kot pokrajina okoli njega. Mirna? Tiha? Otožna? Nezanimiva?
V drugi kitici se impresija prevesi v refleksijo. Druga kitica namreč izpoveduje »situacijo brezkončnosti in minljivosti..., situacijo obupa, občutka praznote in nemoči v življenjskem oceanu« (F. Zadravec: Impresionizem Josipa Murna, Lirika, epika, dramatika 1965). Ta položaj nemoči, izgubljenosti, vrženosti v svet pa je za Murna izredno značilen.
VPLIV: Začetnik modernega pesništva in vplival je na avantgardistiko od Kosovela |
| 8. O. Župančič: Duma (zgradba in vsebina dela, obdobje, obdobja pesniškega ustvarjanja ter umestitev pesmi v obdobje) | Vsebina
Pesnitev se dotakne problema množičnega izseljevanja. Domovina se z izseljenci širi v svet.
V prvem delu si odpevata ženski in moški glas. Ženski romantični glas opeva lepote domače pokrajine in poveličuje življenje na vasi, idiličnost naše zemlje ter življenja na kmetih. To je očarljiva pesem zelenih poljan, pesem vetra in sonca, pesem srebrnih potokov in zlatih žit, s katero ženska vabi domov na kmete. Kot odgovor ženski pesmi nato zazveni glas moža, pesem svetovljana, čigar srce že utripa v potisočerjenem taktu velikih mest. Pesem moža je mogočna hvalnica novemu življenju, ki je spodbudilo nepričakovan razmah tehnike, znanosti in umetnosti ter vsemu človeštvu pokazalo nove perspektive v prihodnosti. Šum v tovarnah, hrup na cestah v velemestih pesnika ne duši, marveč mu vliva v utrujeno dušo novo vero, kajti »skoznjo v svobodo gre, v bodočnost gre cesta.«
V drugem delu pesnitve se oglasi pesnikovo srce. V razkošni bleščini pesnik najprej pričara lepoto pokrajine in mirno življenje v rodni Beli krajini. V njegovi zavesti se obudijo nekateri najlepši prizori iz rane mladosti v Vinici in Dragatušu. Groza ga pa spreleti, ko se spomni množičnega izseljevanja svojih rojakov v tujino. Ob tem nenadoma spozna, da se v tragični usodi Belokranjcev kaže tudi žalostna usoda celotne domovine. Pesnikova bolečina je tem večja, ker čuti, da njegova domovina ne ponuja takih možnosti za človekov razvoj kakor ljudem drugod pa svetu. Zato se boji, da bo naše izseljence premamila tuja slava in jih ne bo nikoli več nazaj.
Pesnikova želja je, da bi morala tudi njegova domovina na neki način ustvariti kulturo, kakršna je v tujini. Vse dotlej gre, kot pravi »visoki polet nesmrtnih genijev« preko nas. Tako domovinsko čustvo, ki poslej živi v poetovem srcu, ni več le zamaknjena ljubezen, temveč že določena bolečina in spoznanje o tragičnem položaju slovenstva. |
| 9. I. Cankar: Hiša Marije Pomočnice (Cankarjeva dunajska doba, zgodba, simbolizem v romanu, primerjava in karakterizacija oseb, zgradba romana) | Cankarjeva dunajska doba
V svojih dunajskih letih je sodeloval pri literarnem krožku slovenskih študentov, katerega člani so bili med drugimi tudi Oton Župančič, Fran Govekar in Fran Eller. Pisatelj se je vživel v družino in se z najstarejšo hčerko Štefko (Steffi) zaročil, ji obljubljal poroko, a do nje ni prišlo. Zelo je bil navezan na Štefkino mlajšo sestro Malči, ki je bila neozdravljivo bolna, in mdr. poskrbel, da so jo sprejeli v bolnišnico za neozdravljivo bolne otroke, kjer je 1902 umrla. Literarni spomenik ji je postavil z romanom Hiša Marije Pomočnice (1904).
Zgodba
Simbolizem v romanu
Sestra Cecilija je dekletom nekega dne prinesla kanarčka. Dekleta so ga imela rada in mu dala ime Hanzek. Ker je bil plašen, se je bal ljudi in tudi kletke. Nekega dne ga je hotel na obisku prijeti Katičin oče, a se ga je Hanzek tako ustrašil, da je zletel proti šipi, se zaletel vanjo in umrl. Sestra Cecilija je hotela žalostna dekleta potolažiti tako, da jim je prinesla drugega ptiča, tokrat vrabca. Ker pa se ni mogel udomačiti, so ga dekleta poimenovala Anarhist. Hotel je na prostost in se je tako dolgo zaletaval v šipo, da je umrl.
Vrabec Anarhist> svobodno bitje, ki ne more preživeti v ujetništvu VERSUS Kanarček Hanzek, ki simbolizira usodo deklet.
Neozdravljivo bolna dekleta hrepenijo po smrti, kjer jih čaka odrešitev. Ker sreče in ljubezni, ki si ju želijo, v življenju ne morejo najti, hrepenijo po odhodu iz življenja. Vrh tega hrepenenja so Malčijine predsmrtne sanje. Takšno vrsto simbolizma, ki je predvsem duhovna, imenujemo simbolistični spiritualizem.
Zgradba romana - 9 poglavij |
| 10. Cankarjeva dramatika – obdobja in pomen, simbolika, primeri
C | Cankar se je z dramatiko začel ukvarjati že v mladosti in jo je imel poleg pesništva za tisto slovesno področje. Ko je po letu 1897 poezijo opustil in se posvetil predvsem prozi, je dramatiko še zmeraj gojil in ji s presledki ostal zvest do zadnjega obdobja. Sledil je drugim pisateljem svojega časa, ki so se v večji meri ukvarjali z dramatiko. Med njimi je bil osrednja osebnost. V tem smislu je prvi in doslej največji slovenski dramatik.
DRAME
:*Jakob Ruda- drama prikazuje lik podeželskega kapitalista, ki z neurejenim življenjem uniči svoje imetje in ženo
*Romantične duše -to je prva Cankarjeva igra (1897). Junak Mlakar, meščanski politik, streže svoji sli po oblasti.
*Za narodov blagor -idejo je Cankar dobil iz sodobnega političnega življenja in razvpiti v slovenskih meščanskih strankah. V ospredju sta meščanska politika, ki predstavljata narodno
stranko, obenem sta pa tekmeca za ugled in koristi odločilnega političnega položaja.
*Pohujšanje v dolini šentflorjanski -tukaj je pisatelj uporabil motive iz svojih novel. Povezal jih je v novo celoto in jim dal dramsko obliko igre v treh dejanjih.
*Hlapci -ob izidu je drama zbudila proteste konservativnega učitelja, češ da žali njihov stan.
*Lepa Vida -to igro je Cankar imenoval dramska pesnitev. Povzema motiv po Prešernovi priredbi ljudske pesmi o lepi Vidi. Prestavlja ga v sodobno okolje in v ospredje postavi idejo hrepenenja, ki jo združi z cukrarno, umirajočih pesnikov. |
| 11. I. Cankar: Hlapci (zgodba, dramske osebe, ideja, konec drame, konflikt) | Zgodba:
Ideja
Ideja Hlapcev je kritika slovenske inteligence, ki je brez značaja, ter Jermanova obsodba sveta in samega sebe.
Konec drame
Konec je tragičen — Jerman je kriv brez krivde in mora na Goličavo. Konec Hlapcev pa ni tragičen, saj se boj nadaljuje s Kalandrom. Hlapci so realistično simbolična drama. V realističnih položajih je veliko privzdignjenosti. Izrazita je tudi satiričnost, ki se kaže v kritiki družbe.
Konflikt
Predstavljena sta dva konflikta: zunanji — boj med klerikalci in sproletariziranim izobraženstvom — ter notranji — v Jermanu
Osebe: Anka, Hvastja in Jerman |
